Učna pomoč

UČENCI Z UČNIMI TEŽAVAMI

Učne težave, delo z učenci z učnimi težavami, in kontinuum pomoči tem učencem so opredeljeni v Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli (Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje, 2007).

koncept_dela_ucne_tezave_v_os

Ker se učne težave razprostirajo na kontinuumu od lažjih do zelo težkih in zapletenih, se na kontinuumu razprostira tudi pomoč učencu. Projekt pomoči takemu učencu se začne s prvo stopnjo, pomočjo učitelja, ki je stalna in se spreminja v skladu z dinamiko celotnega projekta pomoči. Na naslednjih stopnjah se v pomoč vključujejo še drugi strokovnjaki, vsa tovrstna pomoč učencu pa se vodi v obliki zapisa (tudi poznan kot IDPP). Tovrstni projekt pomoči predvideva oblikovanje s strani vseh udeležencev v procesu poučevanja, tudi starše učenca z učnimi težavami.

Pri delu z učenci, ki imajo težave pri učenju, razlikujemo pet osnovnih stopenj pomoči:

  1. Pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja in varstva

Učitelj je prvi, ki pomaga učencu z učnimi težavami in navadno tudi tisti, ki jih prvi zazna. Učitelj tako individualizira in diferencira naloge in učne zahteve pri pouku, prilagodi način pridobivanja, preverjanja in ocenjevanja znanja, upošteva časovne prilagoditve ter se po potrebi posvetuje s šolsko svetovalno službo. Oblike pomoči učencu je potrebno sproti ustrezno načrtovati, beležiti in ob koncu šolskega leta tudi evalvirati.

  1. Pomoč šolske svetovalne službe in/ali mobilne specialno-pedagoške službe

Če učenec z učnimi težavami kljub učiteljevim prilagoditvam pri rednem in dopolnilnem pouku ter podaljšanem bivanju ne izkaže želenega napredka, se v projekt pomoči na pobudo učitelja in/ali staršev vključi še svetovalna služba, ki na tej stopnji za učenca za učenca začne voditi osebno mapo v kateri se hrani tudi Izvirni delovni projekt pomoči (ali IDPP), soglasje staršev in ostala dokumentacija.

  1. Dodatna individualna in skupinska pomoč

Kadar se pri učencu učne težave kljub pomoči na prvih dveh stopnjah nadaljujejo in se ne odpravijo, se učenca vključi v individualno in skupinsko učno pomoč. Po potrebi se opravijo še dodatni diagnostični postopki, izvajalec pomoči svoje delo načrtuje, dokumentira in evalvira. Učenčev napredek je potrebno vseskozi spremljati in sproti vrednotiti.

  1. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove

Šola lahko za učenca zaprosi za dodatno strokovno mnenje zunanjo ustanovo, če kljub pomoči na vseh prejšnjih stopnjah pomoči, učenec ne napreduje. Zunanja ustanova lahko šoli svetuje glede izvajanja pomoči in se tudi sama vključi v neposredno pomoč učencu.

  1. Program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo

Kadar je iz evalvacijskih poročil izvajalcev pomoči na prejšnjih stopnjah pomoči razvidno, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami kljub vsem prilagoditvam pri poučevanju in učenju ne napreduje, se staršem predlaga postopek usmerjanja v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Postopek usmerjanja navadno sprožijo starši. Na odločbi, ki jo dobi učenec je opredeljeno številom ur dodatne strokovne pomoči, zapisan je tudi izvajalec ter potrebne prilagoditve glede na skupino otrok s posebnimi potrebami, v katero je bil učenec usmerjen.

 

VIR:

Magajna, L. Kavkler, M., Vogrinčič Čačinovič, G., Pečjak, S., Bregar Golobič, K. (2008): Koncept dela Učne težave v osnovni šoli, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

 

(Skupno 98 obiskov, današnjih obiskov 1)